O črnih mačkah

Črni maček je simbol vsega slabega ali vsega dobrega. Ko nam prekriža pot, se bojimo, pljuvamo čez ramena ali kolnemo. Seveda ne vsi, ampak tisti, ki so nagnjeni k vraževerju. Eni mu pravijo praznoverje. Seveda je 'prazno', saj ne vsebuje ničesar razen strahu, ki ne temelji na dokazih, temveč v pripovedkah ljudi, ki ta praznoverja nosijo iz roda v rod. Sama sem temu naredila konec, ko sem leta 1997 posvojila malega mucka Milana. Ta je sedaj že 11 let star in nisem našla nobene povezave med njegovo barvo kožuha in svojo srečo ali nesrečo. Milan je samosvoj maček, ki se crklja le, ko kaj hoče. A je zelo krhka duša, boječ, težko zaupljiv. Do svoji somačkov je samotarski. Pri samičkah mu ne uspeva, ker je zelo majhen in ima prirojeno hibo - težko diha in hrka, nenehno rohni, zato ga slišimo tudi, ko je kje skrit.
Tole vam razlagam, ker mi je zadnjič ena gospa razlagala kako se boji črnih mačk, jaz pa bi rada pokazala, da črni ali nečrni muc, nimate se ga kaj bat. Mačke nasplošno so prečudovite živali. Navadila sem se, da so mački samostojna in samosvoja bitja, živimo skupaj in tudi imamo svojo svobodo. Ker sem blizu gozda, so ponoči zunaj. Tako, da sem vesela, da si dopuščamo to svobodo. Spoštujejo moje človeške potrebe, jaz pa njihove mačje. In zanimivo jih je opazovat, kako so samosvoji karakterji, kako začutijo moja energijska nihanja in mi predejo v naročju, ko potrebujem toplino. Zame so mačke, črne ali pisane, zelo pozitivna bitja. In upam, da bo njihovo slabo ime vedno bolj dobilo pozitivni prizvok. Moje sporočilo za danes: Ne bojte se črnih mačk!

Dea