Slovo bližnjega

Ko se nam zgodi, da izgubimo bližnjega, se počutimo tako prazne! Saj ne izgubimo le človeka, temveč odnos, se pravi del sebe. Spominjamo se pogovorov, konfliktov, lepih trenutkov, trenutkov molka in trenutkov sodelovanja. Če je ta oseba oče, imamo pred sabo vso svojo zgodovino, saj smo kot novo rojeno bitje najprej prišli v stik z matero in očetom. Veže nas dolga življenjska pot, vse prevečkrat posejana s konflikti in nesporazumi. A najpomembneje je, kako se poslovimo. Sami globoko v sebi vemo, da nismo popolni in da tudi oče ni popoln. Vemo, da bi lahko marsikaj storili bolje, a nismo. Nismo, ker takrat nismo bili dovolj močni, ker takrat ni šlo zares. Ko je šlo zares, v bolnici, sem bila ob strani, sem spremljala in doživljala, kako minljivo je življenje. In vem, da je vedel, da mi ni vseeno zanj, da si želim, da okreva, da si želim, da še ostane. Četudi je nepričakovano odšel in se nisva poslovila, vem, da je vedel in čutil mojo skrb in ljubezen, četudi je bil nedostopen. Čutil je in to je pomembno. Zapustil je ogromno spominov, saj smo na nek način zmeraj živeli skupaj, čeprav je bil velik zid med nami in njim. Na trenutke smo ta zid podrli, sodelovali, se smejali ali pa tudi skregali. A tako je v vsaki družini. Še posebej predvojna generacija je včasih zelo zaprta, težko razumljiva. In takšen je bil. In takšen bo za zmeraj ostal. Naj počiva v miru.